Vinarstvo se je na Slovenskem pojavilo že dolgo pred nastankom same Slovenije, okoli 4. stoletja pred našim štetjem.

Prvi pridelovalci vina tukaj so bili ilirski Kelti. Danes je že tako težko reči, kaj točno so pridelovali in ali je bilo to vino v našem razumevanju besede.

Prvi napredek vinarstva na severozahodu Balkana se je pojavil veliko kasneje, v 3. stoletju našega štetja. Zasluga je bila rimskemu cesarju Marku Avreliju Probu, ki je razveljavil prepoved vinogradništva zunaj Italije.

Cesar se je rodil v Sirmiumu, mestu v rimski provinci na Balkanu. Danes je to Sremska Mitrovica v Srbiji, ena od vinarn v rojstnem kraju cesarja pa nosi njegovo ime.

Mark Avrelij Prob ni le opremil regije s sodobno opremo in tehnologijo, temveč je rimsko vojsko celo uporabil za postavitev vinogradov po vsem severnem Balkanu, vključno z ozemljem sodobne Slovenije.

Tako so Rimljani dvignili pridelavo vina na Slovenskem na dokaj visoko raven.

Nenavadno je, da je Italija tisočletje in pol po teh dogodkih aktivno sodelovala pri uničenju slovenskega vinarstva, ki so ga ustvarili stari Rimljani. A o tem več kasneje.

Pridelava vina se je hitro razvijala s širjenjem krščanstva. Kartuzijanci, templjarji, benediktinci in karmeličani so pridelovali vino in ga uporabljali predvsem za mašo.

Samostani, ki so hitro nastali po vsej Evropi, niso postali le verska in kulturna, temveč tudi resna neodvisna gospodarska središča.

Zato ni presenetljivo, da so v zgodnjem in visokem srednjem veku evropski samostani postali vodilni v vinarstvu.

Slovenija ni bila izjema. Eden izmed njih, slovenski samostan kartuzijanskega reda, še vedno uspešno deluje in prideluje dokaj spodobna vina.

V tistih časih je bila večina slovenskih vinogradov v lasti cerkve in nemških posestnikov, večina posestnikov pa je vinograde oddajala vinarjem v najem.

V tem obdobju sta se oblikovali dve večji vinski deželi Slovenije: Podpanonija (Prekmurje in Štajerska Slovenija) na severovzhodu in Primorska vinska dežela na jugozahodu. Ti dve deželi sta se med seboj razlikovali v vsem: v načinih pridelave grozdja, tehnologiji pridelave in skladiščenja vina ter seveda v sortah grozdja.

Na primer, v Primorju so grozdje gojili na pasovih zemlje, ločenih drug od drugega: na hribih, ob obali, pa tudi na nasadih ob drugih poljščinah. Hkrati so na Štajerskem območju grozdje gojili le v posebej urejenih vinogradih, ki so se nahajali na velikih ravnih parcelah.

Slovensko vinarstvo v srednjem veku

Kot že vemo, je bilo od zgodnjega srednjega veka do prve svetovne vojne skoraj celotno ozemlje sodobne Slovenije v lasti nemških zemljiških posestnikov.

Nekateri posestniki niso le dajali vinogradov v najem, temveč so kmete tudi usposabljali za tehnologije, s čimer so poskušali izboljšati učinkovitost njihovega dela. Sprva se te tehnologije niso razlikovale od takrat običajne metode pridelave vina.

Pravzaprav jih je težko imenovati tehnologije . Ročno obrano grozdje so dajali v lesene sode in ga tlačili z bosimi nogami in različnimi improviziranimi sredstvi: kamni, palicami itd.

Zdrobljene grozdne jagode so pustili, da se skupaj z lupino, semeni in peclji usedejo več dni ali tednov. Ta postopek se danes imenuje maceracija . Nato so nastalo maso iztisnili in jo prelili v sode za nadaljnjo fermentacijo.

V tistih časih se nihče ni preveč ukvarjal s čistočo in higieno, zato vino ni bilo najvišje kakovosti in ga ni bilo mogoče dolgo skladiščiti.

Prvi vinarski standardi so v Slovenijo prišli šele v 16. stoletju. Leta 1582 je duhovnik Andrej Recelj prevedel Bergrechtbüchel (nemški zakonik in predpis) v slovenščino.

Kasneje so se začeli pojavljati tudi drugi prevodi tuje tehnične in pravne literature.

Gorske Bukve: prvi slovenski kmečko-posestniški zakonik.

Gorske Bukve (slovensko ime za Bergrechtbüchel) so bile prvi pravni akt, preveden v slovenščino, opisovale so pravice in obveznosti vinogradnikov v zvezi z zemljo, ki so jo obdelovali, ter različne sodne predpise in postopke za reševanje sporov med kmeti in lastniki zemljišč.

Nemčija je bila glavni, če ne celo edini trg za slovenska vina. Slovenski kmetje so delali v vinogradih v nemški lasti in nato vino prodajali posestnikom ter z vinom plačevali najemnino.

Tako so bila v začetku 18. stoletja v Avstriji, na Bavarskem in drugih germanskih območjih slovenska vina, zlasti vina iz Vipavske doline, zelo priljubljena v visoki družbi in celo na kraljevih dvorih.

Največja vinska regija v Sloveniji je bila Vipavska dolina, katere prebivalci so bili Johann Valvasor zapisani kot »pridni in podjetni, ki se preživljajo z gojenjem grozdja in pridelavo vina«.

Johann Weikhard Freiherr von Valvasor ali Janez Vajkard Valvasor (1631-1693) – nemški in slovenski naravoslovec in pisatelj.

Takrat je nastala lokalna mešanica belega vina Vipavec (wein von Wippach), znanega tudi kot Kindermacher (kindermaker). Vino je bilo narejeno iz sort grozdja Zelen, Rebula (Ribolla Gialla) in Pinela, pogosto z dodatkom drugih vipavskih sort vina, kot so malvazija, Klarnica ali laški rizling.

Zdaj ni več znano, zakaj se je to vino imenovalo Kindermacher: ali zato, ker je pomagalo povečati rodnost, ali zato, ker je to vino odrasle spreminjalo v otroke.

V Prekmurju in Štajerski Sloveniji je bila pomemben vir dohodka tudi pridelava vina. Bila je tako pomembna, da so leta 1635 kmetje na Spodnjem Štajerskem celo sežgali tri ženske kot čarovnice, ki naj bi na vinograde pošiljale nevihte in točo.

Slovensko vino v 19. in 20. stoletju

Kasneje, ko so grozote mračnega srednjega veka zamenjale razsvetljenstvo, je pomen vinarstva na Štajerskem, pa tudi po vsej Sloveniji, ostal velik.

Lastniki gradov in vinogradov niso bili le majhni posestniki, temveč tudi plemiči baroni in celo nadvojvode. Aktivno so sodelovali pri razvoju tehnologij, analizi tal, raziskavah in izbiri novih sort grozdja.

Izobraževali so vinarje in nadzorovali higienske prakse pri pridelavi vina.

Prva vinogradniška šola na Slovenskem: Maribor, 1872.

Leta 1872 je bila v Mariboru ustanovljena Šola za sadjarstvo, vrtnarstvo in vinogradništvo. Tako so habsburški nadvojvode naučili kmete umivati ​​roke, gojiti trto in pridelovati najboljši rizling na svetu.

Konec 19. in začetek 20. stoletja – Slovenske vinograde uniči epidemija vinske uši (Phylloxera Wastatrix), ki je prišla iz Amerike. Eno najbolj katastrofalnih let je bilo 1880, ko so vinogradi hkrati propadli v vseh vinorodnih regijah Slovenije.

Hkrati je ta situacija postala močna spodbuda za nadaljnji razvoj vinarstva. Država je začela zagotavljati brezobrestna posojila za obnovo vinogradov. Poleg tega je razvoj in uvajanje tehnologije postal predpogoj za preživetje panoge.

Vlada je financirala tudi razvoj novih, bolj odpornih sort grozdja. Sadilni material je bil kmetom prodan po zelo nizki ceni ali celo brezplačno. Okužene trte so bile uničene po vsej državi, območja pa so bila izkopana in obdelana.

Vinarji so se naučili saditi trto in jo zaščititi pred boleznimi. V težavah so kmetje prvič začeli poslušati strokovnjake, ki jih je vlada najela in poslala v regije.

Alojzij Štrekel, prvi slovenski vinogradniški strokovnjak.

Eden od teh vinogradniških strokovnjakov, ki je veliko prispeval k obnovi vinogradov, je bil Alojzij Štrekel (1857–1939), ki je deloval v Slovenskem primorju in Dalmaciji.

Diplomiral je iz vinogradništva na Visoki šoli za vinogradništvo in sadjarstvo v Klosterneuburgu, nato pa je potoval po različnih regijah Slovenije, kjer je predaval, objavljal članke v slovenskih kmetijskih časopisih in poučeval o novih tehnologijah pridelave vina.

Leta 1894 je bil na Štajerskem ustanovljen prvi kmetijsko-kemični laboratorij, katerega glavna naloga je bila analiza tal in preučevanje vpliva različnih vrst gnojil na razvoj rastlin. Nekaj ​​let pozneje je ista kmetijska postaja začela delovati tudi v Ljubljani.

Zaradi sprejetih ukrepov je bilo mogoče v kratkem času obnoviti vinarstvo, čeprav obseg proizvodnje ni nikoli dosegel ravni, ki jo je imel pred epidemijo.

Poleg tega se je število vinogradov hitro zmanjševalo. Pred epidemijo vinske uši konec 19. stoletja je bilo v Sloveniji približno 46.000 hektarjev vinogradov. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je njihova površina znašala že 35.000 hektarjev, po nadaljnjih 20 letih pa so vse vinske regije Slovenije zasedale največ 20.000 hektarjev.

Kar epidemija filoksere ni storila, sta torej storili dve svetovni vojni, ki sta jima sledili prerazporeditev meja in gospodarske krize.

Tako so po prvi svetovni vojni, ko je Avstro-Ogrska propadla in je ozemlje Slovenije padlo pod vpliv Jugoslavije in Italije, slovenski vinarji izgubili svoja tradicionalna trga – Avstrijo in Nemčijo.

Kar zadeva italijanski trg, je bil ta za slovenske vinarje zakonsko zaprt. Italijanska vlada je na vse načine zaščitila svoje proizvajalce pred konkurenco vzhodne sosede. Kar je na splošno precej logično in razumno.

Vinarstvo v Sloveniji v 2000-ih

Oživitev vinarstva v Sloveniji se je začela šele po osamosvojitvi države leta 1991. Leta 1993 se je v vseh vinskih regijah začel projekt turističnih vinskih poti (vinske ceste ).

Tabla vinske ceste v Prekmurju, severovzhodni vinski regiji Slovenije.

V kmetijskih šolah so bili ustvarjeni posebni izobraževalni programi, odprte pa so bile tudi nove visoke šole in fakultete.

Trg raste, prav tako število proizvajalcev. Še pomembneje pa je, da se kakovost vina izboljšuje, nove blagovne znamke slovenskih vin pa postajajo znane in priljubljene po vsem svetu. Posledično zdaj nimamo dovolj slovenskih vrhunskih vin, ker skoraj vse gre v tujino.

Vendar pa trg, tako kot narava, sovraži praznino: pojavljajo se nova, še neznana, a nič manj zanimiva vina. Veliko jih je in o njih bomo podrobneje govorili v naših naslednjih publikacijah.

Slovenske vinske regije

Vinorodne regije Slovenije.

Tri so: Podravje, Posavje in Primorska, vsaka od njih pa je razdeljena na podregije.

Podravje, severovzhodna Slovenija

Največja po površini vinorodna dežela Slovenije je Podravje, katere ime izvira iz reke Drave.

Večina regije leži v celinskem podnebnem pasu s suhimi, vročimi poletji in precej hladnimi zimami. Temperaturna razlika med dnevom in nočjo je prav tako precejšnja in lahko v različnih obdobjih leta doseže 15–20 °C.

Tla v regiji so pretežno karbonatne kamnine in pleistocenska glina, kar je dobro za gojenje grozdja. Regija je sestavljena iz dveh delov: Štajerske Slovenije (7.329 ha) in Prekmurja (784 ha).

Štajerska Slovenija ima raznoliko pokrajino z dolinami, hribi in terasami. Tukaj tradicionalno pridelujejo in še vedno pridelujejo odlična polsuha, polsladka in sladka vina.

Srce Podravja, največjega slovenskega vinorodnega okoliša.

Čeprav vinarji štajerske regije v zadnjih letih ponujajo zadostno število suhih vin, so zaščitni znaki regije še vedno polsuhi rizling, polsladki rumeni muškat in sladki traminec.

Vinorodna podregija Prekmurje, ki leži ob reki Muri, je najvzhodnejši okraj Slovenije, ki meji na Hrvaško, Avstrijo in Madžarsko. Do nedavnega so tukaj pridelovali le preprosta domača vina in niso razmišljali o selitvi izven regije. Zdaj pa se razmere spreminjajo in v vinotekah Slovenije in tujine lahko vse pogosteje vidimo zanimiv pinot noir in chardonnay iz Prekmurja.

V Podravju pridelujejo predvsem bele sorte: sauvignon blanc, chardonnay, rumeni muškat, traminec (gewürztraminer), šipon (furmint), renski rizling, laški rizling (welschriesling), beli pinot, sivi pinot, kerner, ranfol, silvanec in nekaj rdečega grozdja: modri pinot, modra frankinja. (Blaufränkisch), Žametovka (Black Velvet), Portugalka (Portugieser blauer) in Zweigelt.

Mimogrede, izvor imena vina Šipon je zanimiv. Pravzaprav gre za madžarsko vinsko furmint. V srednjem veku so francoski vitezi-križarji, ki so se mudili v Prekmurju, ko so enkrat poskusili to vino, vzkliknili »c'est si bon«. Slovenci pa so slišali »shypon«, kar je postalo lokalno ime te sorte. Madžarsko ime furmint izhaja iz italijanskega »fiore monti«. Tako se je ta sorta grozdja imenovala v Italiji, dokler ni prišla na ozemlje Madžarske v času vladavine prvega madžarskega kralja Štefana.

Vina Podravja se odlikujejo po bogati sadno-cvetlični aromi in nežnem elegantnem okusu. Alkohol le redko presega 11 %, zaradi česar so vina severne Slovenije zelo lahka in pitna. Najbolj znane vinske znamke regije: Doppler, Gjerkeš, Frangež, Kupljen, Zlati Grič, Marof.

Posavje, vzhodna Slovenija

Vinorodna regija Posavje se nahaja ob spodnjem delu reke Save blizu hrvaške meje. Posavje je najmanjša vinska regija v Sloveniji. Regija je razdeljena na tri vinske podregije: Dolenjsko (2194 ha), Bizelsko-Sremiško (1061 ha) in Belo krajino (530 ha).

Posavske doline so prepredene z različno velikimi hribi, od majhnih do zelo visokih, s strmimi pobočji. Tla so raznolika, prevladujeta lapor in apnenec, ki sta prekrita s peščeno prstjo, pomešano z glino, na Dolenjskem prevladuje apnenec in dolomit. Podnebje regije je enako celinsko kot na Štajerskem, vendar nekoliko bolj vlažno.

Posavje že vrsto let ohranja sloves proizvajalca lahkih belih in rdečih vin. Skoraj polovica vin, pridelanih v Posavju, je narejenih iz rdečih sort grozdja: Žametna Črnina, Modri ​​pinot, Modra frankinja, Modra portugalka.

Med belimi sortami prevladujeta laški rizling in kraljevina, pa tudi sauvignon, rumeni muškat in traminec.

Eno najbolj priljubljenih vin Posavja je cviček, pridelan v vinorodnem okolišu Dolenjska. Cviček je edinstvena mešanica rdečih in belih vin sort Žametna črnina, Kraljevina, Modra frankinja, Laški rizling in drugih sort.

Tradicionalni recept za to vino določa strogo razmerje 65/35 rdečih in belih vin, pri čemer se znotraj tega razmerja sorte lahko razlikujejo. Najbolj znane vinske znamke Posavja: Frelih, Šturm, Prus, Keltis, Istenič, Kunej.

Primorska, jugozahodna Slovenija

Primorska sicer ni največja vinska regija, vendar pa predstavlja skoraj polovico slovenskega vinskega trga.

Za obalno regijo je značilna gričevnata in gorata pokrajina ter velika raznolikost tal in podnebnih razmer. Večino ozemlja pokrivajo trda tla, ki so kombinacija peščenih kamnin ter različnih apnenčastih in glinastih kamnin.

Edinstvena kombinacija alpskega in sredozemskega podnebja s povprečno letno količino padavin okoli 1460 mm in toplim vetričem z Jadranskega morja omogoča zorenje skoraj vseh priljubljenih sort grozdja.

Pri nas uspevajo sorte merlot, cabernet sauvignon, refošk, syrah, modri pinot in barbera. Pri nas lahko najdete tudi pestro izbiro belih vin: malvazija, chardonnay, sauvignon blanc, sauvignon vert, beli pinot, sivi pinot, pinela, rebula, zelen, klarnica, vitovska grganja.

Primorska vinska dežela je razdeljena na štiri vinske dežele:

• Istra – 2249 ha
• Kras – 704 ha
• Goriška Brda – 1898 ha
• Vipavska dolina – 2548 ha

Istra

Slovenska jadranska obala je najtoplejša in najbolj sončna regija države, kar se odlično odraža v istrskih vinih: tukaj boste našli vse odtenke sonca in morja.

Slovenska Istra je dežela refoška in malvazije. Ti dve sorti grozdja prihajata iz Italije, a se tukaj počutita kot doma. Istrski refošk in malvazijo boste prepoznali takoj in si ju zapomnili še dolgo. Sta intenzivni in celo rahlo divji, z visoko mineralnostjo in bogatim pookusom.

Poleg teh sort boste tukaj našli še merlot, cabernet sauvignon, pinot blanc, chardonnay, rumeni muškat, syrah ... Kljub temu pa je vredno, da se med bivanjem tukaj spomnimo, da sta dve vini, ki ju morate vedno poskusiti, refošk in malvazija.

Kras

Ko turisti pridejo v našo trgovino in povprašajo po pristnem slovenskem vinu, jim najprej pride na misel teran.

Teran je slovensko rdeče vino, bogato z železom, pridelano iz sorte grozdja refošk, ki raste na Krasu. Ime teran je geografsko zaščiteno, zato se lahko teran imenuje le vino s Krasa. Zakaj teran? Ime izvira iz italijanske besede terra rosso – rdeča zemlja.

Krasova edinstvena rdeča prst je kombinacija krednega apnenca s karbonatnimi in flišnimi kamninami. Kras se nahaja na slovenski kraški planoti, ki jo od jadranske obale ločuje tanek pas italijanske prsti.

Podnebje je toplo in suho, z močnimi morskimi vetrovi burja. Poleg terana se kraška vina pridelujejo tudi iz sort merlot, cabernet sauvignon, malvazija in vitovska grganja (še eno pristno kraško vino).

Goriška Brda

Brda se iz slovenščine prevajajo kot »hribi«. Relief te regije so hribi, naravne terase, na katerih rastejo vinske trte, ki spreminjajo okus in vsebnost alkohola v vinu glede na nadmorsko višino.

Ta vinska regija ima tipično sredozemsko podnebje z zelo milimi toplimi zimami in precej vlažnimi vročimi poletji, zaradi česar je regija eden glavnih dobaviteljev sadja v Sloveniji. Vsako jesen Brda poleg grozdja državi podarijo bogato letino breskev, kakijev, fig, kostanjev, češenj in drugega okusnega sadja.

Brdska tla so organska mešanica peščenjaka in apnenca, zato so zelo primerna za gojenje različnih sort grozdja, zlasti tradicionalnih merlotov, cabernet sauvignona in cabernet franca. Zaradi tega je regija znana po svojih mešanicah bordeških vin.

Tukaj so razširjene tudi bele sorte grozdja Rebula (Ribolla Gialla), Chardonnay, Sauvignon Vert (Tokai), Pinot Gris, Pinot Blanc, Sauvignon Blanc in Malvazija.

Tu, v Goriških Brdih, pridelajo najboljšo rebulo v Sloveniji, predvsem oranžno .

Posebej velja omeniti, da je v tej regiji največja koncentracija rock zvezdnikov slovenskega vinarstva. Tukaj delajo Edi Simčič, Marjan Simčič, Kabaj, Jakončič, Kristančič, Ščurek in mnogi drugi znani vinarji, ki so slovenska vina pritegnili po vsem svetu.

Vipavska dolina

Vinorodna regija Vipavska dolina se nahaja na zahodu Slovenije, ob meji z Italijo. Tla Vipavske doline so starodavni flišni morski sedimenti, prepleteni s plastmi gline in peščenjaka. Regijo nenehno prepihajo pogosto spreminjajoči se sredozemski vetrovi, ki tukajšnjim trtam prinašajo izmenično mraz, toploto, vlago ali suhost.

Vipavska regija že več kot tisoč let prideluje edinstvena avtohtona slovenska vina, kot so Zelen, Pinela, Klarnica, Vitovska Grganja ... Tukaj, v Vipavski dolini, je v srednjem veku nastala znamenita vinska mešanica Vipavec (Kindermacher).

Najpogostejše sorte, ki jih gojijo v Vipavski dolini: merlot, sauvignon, malvazija, rebula, cabernet sauvignon, barbera, chardonnay.

Slovenska vina: Zaključek

Skratka, slovensko vino ima bogato in privlačno zgodovino, ki sega stoletja, zaradi česar je skriti dragulj v svetu vinarstva. Od svojih starodavnih korenin, prepletenih z rimskim vplivom, do cvetočih vinskih regij in raznolikih sort grozdja, ki jih gojimo danes, so slovenski vinarji dokazali svojo zavezanost kakovosti in tradiciji. Edinstven terroir države, za katerega so značilne raznolike mikroklime in sestava tal, prispeva k pridelavi izjemnih vin z izrazitimi značilnostmi.

Skozi svojo burno preteklost je slovensko vinarstvo prestalo izzive in vztrajalo ter se uveljavilo kot sila, s katero je treba računati v svetovni vinski industriji. Odločnost in strast sta slovenskim vinarjem omogočili, da so premagali ovire in si ustvarili dober sloves svoje obrti.

Danes slovensko vino pridobiva na prepoznavnosti po vsem svetu, saj vse več navdušencev in poznavalcev išče njegove edinstvene okuse in izraze, ki jih poganja terroir. Poudarek na trajnostnih in ekoloških praksah še dodatno kaže na zavezanost slovenskih vinarjev ohranjanju zemlje in pridelavi vin, ki odražajo pravo bistvo regije in so dokaz dediščine, kulture in neomajnega prizadevanja za odličnost države.